Sprehodi ob morju so bili naša stalnica z starši vsako leto, oni so se pogovarjali, jaz pa sem opazoval čolne, vedno sem opazil Prince plovila, ki so mi bila najbolj všeč, a sem bil le otrok, ki je rad opazoval čolne.
Kot odrasel je ta želja po čolnih ostala v meni in čisto nepričakovano sem šel študirat na morje. Prej nisem pomislil nikoli, da mi je mogoče ta pot sojena, ko pa sem naredil prvi moj samostojni sprehod po marini in ko sem čutil to toplino, ta adrenalin, sem vedel, da to ni naključje. Namreč usedel sem se na pomol in zraven mene je bil parkiran krasni čoln Prince, kateri so m bili všeč od zmeraj.
Začel sem razmišljati, da to ni naključje. Celo otroštvo sem sanjaril, kako lepa so plovila Prince, sedaj šel študirat na obalo in ravnokar sedim pri prelepem čolnu Prince, to je usoda. Od tistega dne naprej sem vedel, da bom enkrat čoln Prince tudi imel. Kot študent nisem imel denarja, da si to privoščim, vedel pa sem, da potrebujem študentsko delo, da bom zaslužil zanj. Moj študij je potekal tako ,da sem dopoldan hodil na predavanje, popoldan pa sem vsak dan delal in denar šparal za Prince čoln. Kako mi je to uspelo, še danes ne vem, a sem si kupil rabljen čoln Prince, ki sem si ga sam zaslužil. Od takrat naprej pa je življenje šlo še samo v tej smeri, spoznal sem prijatelje, ki so imeli tudi čolne, tako sem zahajal v marino vsak dan, ker sem tam imel čoln, povezoval sem se vedno bolj z temi ljudmi in nastala je prava morska klapa.
Pogovori so tekli samo v tej smeri, kateri čolni so dobri, kakšen čoln je Prince, katere čolne cenijo drugi, to je bilo moje življenje, ki me je vodilo k morju in tukaj sem ostal, si ustvaril družino in danes moj Prince vozi moje otroke.…