Ko sem bil majhen, sem bil pri svoji babici veliko časa. Že od malega se spominjam, da je živela sama in da je vsak dan spustila rolete, takoj ko je padel mrak. Zelo rad sem bil pri njej, ona je bila srčna oseba, znala me je poslušati, pa če sem kdaj govoril tako neumne stvari.
Cenil sem njeno srčnost, milino in dobroto, ona je bila pri meni v posebnem kotičku. Danes sem odrasel in že hodim v službo in imam to srečo, da je babica še živa. Tako jo obiščem vedno, ko najdem čas in vedno naredim vse, kar ne zmore več sama. Ko sem bil nazadnje pri njej, pa sem opazil, da ko se je zmračilo, so rolete ostale gori. Ko sem jo vprašal, kako to, da ne spusti rolete, se mi je potožila, da so se pokvarile in da jih ne more. Prosila je že moje starše, da ji to popravijo, ker naj bi potem oni dobili to hišo in tako mene ni prosila.
Vedel sem, da bo še kar nekaj časa čakala, da se bodo moji starši oglasili in ji to uredili, njej pa je vsak dan bilo težko, ker ni mogla spustiti rolete, saj je bila tega navajena leta in leta. Tako sem poklical mojstre, da prvo pogledajo rolete in povedo, če se splačajo popraviti, ker so bile že stare, ali so potrebne nove.
Svetovali so mi nove, tako sem babici kupil in montiral nove rolete, ker sem jo imel tako rad. Kako mi je bila hvaležna, ni vedela, kaj naj bi mi še dala. Jaz sem na to vedno imel isti stavek, naj še naprej bo zdrava. To je zame najlepša stvar, ki mi jo lahko da.
Moja babica je tako srečna tisti večer spet spustila svoje nove montirane rolete, da je lahko imela lep večer.