Moji rojstni dnevi so vedno burni in vedno pripravim dober žar in žurko. Komaj čakam, da praznujem, sploh mi niso pomembna darila, ampak sem vesel ljudi, ki pridejo k meni in tako se veselimo in družimo.
Opažam, da se vse manj ljudi druži in da smo postali preveč sami, to ni prav in jaz tako živel ne bom. Če bo treba, si bom za vsak konec pripravil žar, pa če tudi bom sam. Ne vem, zakaj smo postali tako zamorjeni, zdolgočaseni, prav nič nas ne zanima. Druženja so vse redkejša, vsi imamo samo probleme, že ko se srečamo, se slej ko prej pogovarjamo samo o tem. Včasih delujem zoprn, ker se vedno šalim, ampak moj namen res ni, da bi se depresivno pogovarjal, še takrat, ko lahko rečem kakšno lepo besedo z ljudmi.
Pozabili smo na dober žar vsak konec tedna, to ni prav. Kje so tisti časi, ko so si ljudje zakurili ogenj v naravi in uživali, ko so si kaj spekli. To ni bilo veliko mesa, ampak so uživali ob tem. Sedaj imam občutek, ko jaz povabim k sebi domov na žar svoje prijatelje in sosede, da niso prav nič veseli in jim je to breme. Kam smo prišli?
Zakaj bo morali za konec tedna počivati od napornega tedna?
To ni dobro. Raje si pripravim žar in uživam po svoje, ljudje me imajo zelo radi in radi pridejo vedno, ko jih povabim, to sploh ni problem, problem je v nas samih, ker enostavno se nam nič več ne da in nič več se splača. To razmišljanje pa mi ni všeč. Tako da jaz bom še naprej pekel žar in bom ohranil to, kar so imeli včasih moji dragi starši. To so bili res lepo časi in vedno se jih rad spominjam. …